Ukrajina na koncu vojaške moči

Stephen Byren writes, correctly, that the purpose of the Russian offensive towards Kharkiv is to disintegrate the Ukrainian army:

To my mind, Russia’s objective is to force Ukraine’s army to chase after invading Russian units. The idea is to cause heavy casualties on the Ukrainian side and, if all goes according to plan, either to split Ukraine’s army into two, or disintegrate it altogether.

In such a manner the idea is not just to take territory but to destroy Ukraine’s ability to resist. There are many indicators that Russia is having success in the ongoing operation.

General Kyrylo Budanov, the head of the Ukrainian military intelligence agency, (which includes foreign fighters and Nazis units,) agrees to that. He paints an bleak picture (archived):

Like most Ukrainian officials and military experts, General Budanov said he believes the Russian attacks in the northeast are intended to stretch Ukraine’s already thin reserves of soldiers and divert them from fighting elsewhere.

That is exactly what is happening now, he acknowledged. He said the Ukrainian army was trying to redirect troops from other front line areas to shore up its defenses in the northeast, but that it had been difficult to find the personnel.

“All of our forces are either here or in Chasiv Yar,” he said, referring to a Ukrainian stronghold about 120 miles farther south that Russian troops have assaulted in recent weeks. “I’ve used everything we have. Unfortunately, we don’t have anyone else in the reserves.”

Kam je izginil slovenski podjetniški duh: Zakaj slovenski lastniki prodajajo podjetja?

Bine Kordež

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Ti procesi prodaj podjetij so se nadaljevali tudi naprej, sicer manj intenzivno, manj odmevno, a mogoče nič manj zaskrbljujoče. V zadnjih letih se za prodajo namreč odločajo tudi domači lastniki dobro stoječih podjetij, medtem ko obratnih procesov, nakupov Slovencev v drugih državah, skoraj ni. Ker gre za prodaje podjetij npr. tudi v panogi živilstva, ki prehajajo v tuje roke, je zaskrbljenost razumljivo še nekaj večja.

Evropska energetska norost in blaznost par excellence

Sam sebe ustreliš v obe koleni, da bi bil všečen Washingtonu in da bi ti ta nato prodal super drage bergle in božjastno drag invalidski voziček.

Kajti če ne bi šlo za norost in blaznost, bi to lahko štelo kot politična veleizdaja Evrope.

Kaj se zgodi, ko preideš od cenenega ruskega plina na drag ameriški?
Adijo kemijska industrija. https://t.co/65YHygFT4y

— Drago Babic (@drago_babic) May 13, 2024

Tudi 100 % carine ne morejo rešiti nekonkurenčne ameriške industrije

Ameriška napoved 100 % carin na uvoz električnih avtov iz Kitajske (in podobno glede sončnih panelov itd.) ne morejo rešiti ameriške industrije. Iz preprostega razloga: kitajska konkurenčnost ne izvira iz poceni delovne sile ali (proizvodnih in izvoznih) subvencij, pač pa iz načrtnih vlaganj v razvoj na ključnih tehnoloških področjih zelenih tehnologij (za kar je odločitev padla pred dobrim desetletjem) in avtomatizacije proizvodnje. Ja, kitajska podjetja so dobila razvojne spodbude (subvencije) za razvoj na teh področjih (zdavnaj nazaj), toda danes ne dobivajo proizvodnih in izvoznih subvencij. Kot je pokazala evropska analiza cen kitajskih avtomobilov BYD, so cene BYD modelov v Evropi do dvakrat višje kot na Kitajskem, ker kitajski proizvajalec izgube pri prodaji na domačem trgu pokriva z višjimi maržami v izvozu.

Zaradi 100 % carin na uvoz kitajskih e-avtov ZDA ne bodo na boljšem. Prvič, ker so tehnološko zaostala na tem področju, predvsem v sposobnosti proizvodnje energetsko učinkovitih baterij na cenejši način in cenejši proizvodnji zaradi popolne avtomatizacije / robotizacije proizvodnje. Drugič, ker kitajska podjetja pretežno nastopajo v cenovno dostopnejših segmentih manjših avtomobilov s ceno med 10 in 20 tisoč dolarjev (ob sicer tudi premijskih modelih), kjer ameriški proizvajalci nimajo svoje ponudbe. Tretjič, 100 % carine na uvoz kitajskih e-avtov bodo res dvignile uvozne cene za dvakrat, vendar to ameriških proizvajalcev še vedno ne bo naredilo konkurenčnih. Spomnite se, da Fordu proizvodnja e-avta v povprečju prinaša izgubo v višini 36 tisoč dolarjev. Morda bo na boljem Tesla na domačem trgu v svojem premijskem segmentu, ker bo cenovno manj ogrožen od premijskih modelov BYD, Xpeng, Nio, Li etc., ne pa tudi ostali proizvajalci v masovnih prodajnih segmentih.

In četrtič, carine bi v bistvu cenovno udarile zgolj ameriške potrošnike in upočasnile ali nasploh zavrle elektrifikacijo v ZDA. Vendar do tega učinka ne bo nujno prišlo (pri instalacijah sončnih elektrarn sicer je), ker so kitajska podjetja že zdavnaj naredila obvoz okrog ameriških carin (poglejte si spodnjo sliko glede strukture uvoza sončnih panelov: takoj, ko je Trumpova administracija nabila 30 % carine, so kitajski proivajalci proizvodnjo prenesli v Malezijo, Vietnam, Mehiko itd. in danes več kot 80 % panelov v ZDA prihaja iz uvoza, in ta je v osnovi kitajskega porekla). Kitajska podjetja proizvodnjo e-avtov prenašajo v druge države, kjer bo potekalo sestavljanje na podlagi v osnovi kitajskih komponent (baterije, elektromotorji), čeprav se bodo te fizično proizvajale v drugih državah.

Bistveno bolj učinkovit ukrep s strani ameriške administracije bi bil, da (pod grožnjo siceršnjih carin) povabi kitajske proizvajalce, da v ZDA proizvajajo svoje modele in s tem ustvarjajo delovna mesta v ZDA. Seveda pa to ne bi razveselilo ameriških avtomobilskih proizvajalcev. Toda ti so na področju e-avtov (razen premijske Tesle) izgubili bitko že pred desetletjem.

Pa kaj je s temi Turki, pardon desničarji?

Ko ideologija stopi razum (če je kdaj obstajal)

Meterno, sn mislo, da je fsaj Boštjan M. Turk, a evo, tud on Izraelec 😳 pic.twitter.com/yHnUcONbOG

— Božo Simonič (@Bodem43) May 12, 2024

x

Brzezinski o apartheid državi

Zbigniew Brzezinski, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost, je o tem govoril leta 2002. Primerjajte s sedanjim stanjem.

Watch this from Brzezinski. If it looks like a different America it’s because it was a different America. What a fallpic.twitter.com/cZu7AFVX3q

— Bruno Maçães (@MacaesBruno) May 11, 2024

Je evropski zaton sploh še mogoče zaustaviti?

Prejšnji teden se je francoski predsednik Emmanuel Macron v intervjuju za The Economist pridružil dramatičnim tonom Maria Draghija in Enrice Lette glede nevarnosti zatona Evrope. Pridružil se je tudi njunim predlogom glede rešitev. Toda je ob tem institucionalnem ustroju EU trende evropskega zatona sploh še mogoče obrniti?

Macron je identificiral tri šoke, ki naj bi Evropo prizadeli hkrati. Prvi naj bi bil geopolitični zaradi ruskega napada na Ukrajino in bojazni, da se Putin ne bo ustavil, ko bo zavzel Ukrajino. Drugi je dvojni gospodarski šok, ki naj bi sledil zaradi tehnološkega napredka in vloge Kitajske. Macrona skrbi, da bo Evropa zaostala v ključnih visokotehnoloških sektorjih. Tretji šok za Evropo naj bi bila grožnja za demokracijo, ki sledi iz poraslega nacionalizma, ki naj bi ga napajale dezinformacije in njihovo hitro širjenje prek družbenih omrežij.

Kakšna je ameriška strategija v Ukrajini razen podpore vladi Zelenskega?

Kot običajno, zelo dober strateški povzetek zgodovinarja Adama Toozeja glede dogajanja v Ukrajini in glede strategije, ki je še preostala Ukrajini in njeni sponzorki ZDA. Po analizi dejstev in ugotovitvi, da zadnji finančni paket pomoči ničesar ne rešuje, je postavil ključno vprašanje: če je Ukrajina brez streliva in če ji streliva ne morejo dostaviti niti ZDA in Evropa, ker ga same nimajo in ga niti približno ne zmorejo dovolj proizvesti glede na rusko proizvodnjo, če je Ukrajina ostala brez za orožje sposobnih moških, če je Rusija iz meseca v mesec močnejša in če grozi, da bodo ruske sile vsak čas predrle frontno linijo na več mestih, in če se ZDA na vsak način želijo izogniti jedrski eskalaciji, kaj je potem sploh še ostalo od prvotne strategije ZDA in zahodnih držav v Ukrajini in kakšna je nova strategija? Mar ni čas, da začne Washington aktivno pritiskati na Zelenskega, da se začne pogovarjati o pogojih za premirje?

In a remarkable interview with Ezra Klein, in March 2024 Richard Haass – for 20 years the President of the Council of Foreign Relations – insisted that it was time for the US finally to formulate what he called an “independent” policy with regard to Ukraine – a policy defined by America’s own strategic vision and strategic interests rather than simply backing war aims as formulated by the Zelensky government in Kyiv.

A cynic might say that the US de facto already has such a policy. It consists in giving Ukraine enough resources to continue the defense against Russian attack, draining Putin’s resources. The USA does enough to avoid the opprobrium of abandoning the Ukrainian cause, but not enough to risk humiliating Russia and provoking nuclear escalation. Meanwhile, Washington waits for attrition to drive Kyiv to the conclusion that it must shift to a defensive stance and moderate its war aims.

Though this has an evident logic from the US point of view, Haass’s call for a new and more specific road map for the future of the war, is driven by three realization.

Kako konkurenčen je (nemški) elektroenergetski sistem brez jedrske energije?

Spodaj je povzetek zelo dobre simulacije nizkoogljičnega koncepta nemškega elektroenergetskega sistema in ocenjenih cen električne energije za dva scenarija. Bengt J. Olsson iz švedslega Adelfors AB je simuliral dve nizkoogljični varianti nemškega elektroenergetskega sistema: (1) samo OVE brez jedrske (SWETH) in (2) z OVE in jedrsko (SWENTH). V modelskih simulacijah je simuliral samozadosten zaprti sistem brez uvoza, pri čemer je simuliral pogoje zanesljive oskrbe in stabilnosti sistema na osnovi urnih bilanc proizvodnje in porabe. V SWETH konceptu glavnina elektrike pride iz vetra, nato iz sonca, nihanja v proizvodnji in izravnavanje razlik med proizvodnjo in porabo pa izvajajo termoelektrarne (CCGT) na vodik (baterije so neprimerne in predrage za ta namen). Simulacije (ki sicer slonijo na zelo, zelo optimističnih cenah elektrolizerjev za proizvodnjo vodika in nerealistični predpostavki, da se elektrolizerje splača uporabljati ob izkoriščenosti pod 15 %) kažejo, da bi bila LCOE cena elektrike iz SWETH koncepta brez jedrske energije za okrog četrtino dražja od elektrike iz SWENTH koncepta z jedrsko energijo. Pri čemer v izračunih niso upoštevani stroški nadgradnje distribucijskega in prenosnega sistema, ki so v razpršenem konceptu SWETH izjemno visoki.

Naj spomnim, da smo v naših izračunih SAZU-GZS za slovenski elektroenergetski koncept upoštevali tudi stroške nadgradnje omrežja in uvoz (Slovenija nima naravnih danosti (solne kaverne) za velika skladišča vodika), kjer pa so cene manjkajoče elektrike v času, ko je potreben uvoz (ob slabem vremenu, ponoči in kurilni sezoni), zelo visoke. To poviša sistemski LCOE in privede do tega da so cene elektrike v čistem OVE konceptu za 60 do 80 % višje kot v konceptu OVE + jedrska energija.

Avtor na koncu zaključi, da je:

težko […] razumeti, zakaj Nemčija ne upošteva sistema SWENTH, ki bi bil boljši od sistema SWETH, tako glede na njegove značilnosti in lastnosti kot tudi glede njegove gospodarske učinkovitosti.

Nemška industrija v prostem padu. Kako jo zaustaviti?

Težko je lepše prikazati prosti pad nemške industrije, kot na spodnji sliki. Upadanje se je začelo že leta 2018 zaradi tehnološkega zaostajanja Nemčije za kitajskimi konkurenti. V času Covida se je tehnološki zaostanek akumuliral, v času Covidne krize so kitajski avtomobilski proizvajalci v izvozu prehiteli nemške. Nakar je leta 2022 po začetku ukrajinske vojne udaril še energetski šok (drastična podražitev plina) in zmanjšal proizvodnjo še v energetsko intenzivnih industrijah materialov ter skupno industrijsko proizvodnjo zmanjšal še za desetino.

German business model was based on:

1. Cheap energy from Russia

2. Cheap subcontractors in Eastern Europe

3. Steadily growing exports to China

All three are gone by now, but German politicians and unions are still mentally stuck in a world that doesn’t exist anymore. pic.twitter.com/DvSO54kC2Z

— Michael A. Arouet (@MichaelAArouet) May 10, 2024

Upad nemške industrije se bo ob visokih stroških energije (zaradi zelenega prehoda in prepovedi uvoza ruskega plina) in tehnološkem zaostajanju samo še potenciral. Razen če:

1. nemška vlada modificira zeleni energetski prehod, tako da bo vključeval tudi jedrsko energijo,
2. pride do skorajšnjega konca vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina,
3. EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih izdelkov, nemška podjetja pa bi to zaščito izkoristile za tehnološki catch-up s kitajskimi konkurenti.

Točki 1 in 2 sta malo verjetni na zelo kratek rok, izvedljivi šele po nemških parlamentarnih volitvah (če bi zmagala CDU). V najboljšem primeru bi do sprememb glede cen energije lahko prišlo šele po 2 do 3 letih. Prepozno za eksodus nemških podjetij v tujino (Kitajsko in ZDA). Točka 3 je dokaj verjetna po evropskih volitvah in spremembi sestave Evropske komisije. Protekcionizem je v zraku. Vendar tudi če bi nemška podjetja pod zaslombo carinske zaščite uspela nadoknaditi tehnološki zaostanek za kitajsko konkurenco, vendar bo to trajalo zelo dolgo, pri čemer jim kot izvozni trg ostane samo zaščiten evropski trg, na globalnem trgu bo kitajska konkurenca bistveno, bistveno cenejša. To pa ne omogoča povečanja obsega nemške proizvodnje, kaj šele povratka na stari obseg proizvodnje.

Torej nič dobrega se ne obeta nemški industriji. Na žalost so nanjo z dobavnimi verigami privezana tudi slovenska industrijska podjetja.